Še zadnji vzpon. Sopihajoče se približujem stanovanjski hiši visoko nad Omišem, na balkonu pa “dve barbi”: “Jel vruće, a? Eto, vidi se cilj odavde.” Nasmeh še vedno zmorem in odgovorim: “Ee, vidi se i krevet”. Strica prasneta v smeh: “Dobro si to reka!”, odvrne eden, medtem, ko jaz težo svojega telesa spustim proti sinjemu morju. Do cilja potrebujem energijo le še minimalno, saj je je ostalo zelo malo, zadnja 2 kilometra spusta koristim, v glavnem, gravitacijo in stegenske mišice, ki so tokrat boljši del “mene”. Hitro sem na plaži v Omišu, kjer se že od daleč sliši komentatorja, ki se ne more sprijaznit, da nekdo z mojim priimkom teče pod slovensko zastavo. Vse seveda s simpatično in ravnopravšnjo odmerjeno duhovitostjo, ki je značilna za športne komentatorje tu, “na jugu”. Prispel sem kot četrti, po 16ih urah in pol, po skoraj 120 kilometrih trdega in ostrega dalmatinskega kamna, z več kot 5000 višinskimi metri, ki so na tej tekmi verjetno težji navzdol, kot navzgor. Prispel sem na konec moje ultrasezone z zaključenim zadnjim ultratrailom nad 100km letos; po 100miljah in treh “stoticah” sem tokrat premagal 120ko. To je moja “petarda” letos, moji osrednji tekaški dogodki in vesel sem, da sem jih vse dokončal in dozorel kot “ultraš”. No, z vsem spoštovanjem do pohorske 85ke, kranjskogorske 60ke in Slonovoletne 45ke, tudi to niso bili “ žvižgajoči joggingi” … Povsod pa sem užival in povsod sem se boril, trpel in se učil.
Letos sem se na Dalmacija ultra trail odpravil tretjič, po tretjem mestu na
60ki 3 leta nazaj in lanskem tretjem mestu na 100ki, sem prijavil nov izziv, ki
ga je postavil glavni organizator “Bili” s svojo ekipo – 118km.
Pravi “jug” vedno začutim, ko se po AC pripeljem skozi tunel Sv. Roka in se
odpre pogled na Severno Dalmacijo, vedno se takrat v meni nekaj zgane, kri
seveda ni voda, Jadran pa tudi ni navadna voda. Pričaka nas toplo ozračje, lepo
in ne premrzlo morje in predvsem mir – ki ga med sezono tukaj težko najdeš.
Priprave več ali manj rutinske, štart v Solinu – antičnemu mestu, kamor me
pospremijo Tekači Vipavske doline – topli ljudje iz moje doline, ki tudi med
bivanjem v Omišu, meni, Kristini in Viti ves čas nudijo prijazno gostoljubje v
njihovi “bazi”.
Tekma se prične z vzponom, na prvi okrepčevalnici sem med prvo deseterico,
nekateri tekači se niti ne ustavijo. Razmišljam o tem kako se razvija ta šport,
vedno bolj hitro premagujemo te napore, vedno manj hrane in počitka potrebujemo
za to – človeški organizem je res čudež. Do druge postaje je potrebno, po vrhu
grebena, med drugim, premagati eno najtežjih poti na kateri sem tekmoval. V
bistvu poti niti ni, sledimo le svetlečim trakovom, ki so speljani po
škrapljah, ostrih skalah in globokih razpokah, zaraščenih s trdoživim
sredozemskim rastjem, ki uspeva na tej, nogam zelo neprijazni, površini.
Skupina prvih tekačev mi počasi izginja iz vidnega polja, očitno so mlajši
kolegi bolj drzni na tej kamniti ruleti, sam se stalno ozaveščam, da ima napaka
na tem terenu lahko za posledico tudi zlom noge, zato vsakemu koraku posvetim stoodstotno pozornost, sledi še spust, ki mu ne morem najti drugega pridevnika kot grd.
Vendar zopet ponavljam – trail je za vse enak! Druga postaja pomeni isto
izhodišče kot lanski štart na 100ki, kar pomeni, da sem se rešil trimestne kilometrske
cifre, psihična točka! Ne bom opisoval vseh etap, moje potovanje je bilo itak
spet polno vseh možnih doživljajev, noč je bila dolga, kot sem si napovedal,
prvo polovico poti premagujem v fazi enakomerne obremenitve, tempo je dokaj
visok za to dolžino, sledijo si okrepčevalnica Sitno, pa Gata - pot se tu zelo
približa Omišu, pogled mi uhaja tja, kjer spita moji dve “cimburi”,ena pa spi
doma v Vipavski dolini... Nekje na sredini trase do 5. postaje pričnem s
kontroliranim pospeševanjem tempa, pričnem zares tekmovati…
Kanjon Cetine je zelo vlažen, hladen, reka, ki daje življenje temu delu
Dalmacije in preko vodovoda celo nekaterim otokom, je ustvarila veličastno
sotesko, ki se vije proti krajem, iz kjer izhaja 50% moje krvi. Tudi sam
občutim posebno čustveno stanje, ko se gibam proti vzhodu, kjer sonce prične s
svojim ciklom, bližam se “očetnjavi” in korake izmenjujem, med razmišljanjem o
trdem življenju ljudi, ki so tu preživeli stoletja pred informacijsko
revolucijo. V mislih vidim bosonoge, razcapane, po drugi strani pa neverjetno
odporne in trdožive horde otrok iz vasic, ki so sedaj večinoma zapuščene. V
njih so ostali le sledovi dela kamnoseških mojstrov, perfekcija ročne obdelave
kamna, nekateri atrifakti oz. detajli so naravnost impresivni. Razseljena
pokrajina je siva, pusta in divja, vendar neskončno nostalgična. Mislim na očeta in
njegovih 75. “Stari” je še vedno “čvrst ka stina”, koliko genov sem podedoval
sam? Bom pri 75ih še tekel? Večkrat me ljudje sprašujejo o zdravstvenih
posledicah, ki jih imajo taki podvigi in tudi sam razmišljam o tem. Odgovor je
kompleksen, sam se zanašam na 2 ključna dejavnika pri tem odgovoru – dobro
počutje in napredek v odpornosti na te napore.
In trenutno je počutjo zelo dobro, gibam se solidno hitro, predvsem pa so
mišice odlično pripravljene, v spuste grem lahko agresivno, presnova deluje,
imam bister fokus, čustva pa so močna. Ja, sem zelo čustven človek in ko mi
amigdala “žari”, mi žari na polno.. Ne vem kateremu pa na polno ne zažari, ko
preide zadnji greben pred spustom v Brela… ko se odpre pogled na modrino
Jadrana in otoke Srednje Dalmacije, po dolgi poti po dalmatinskem “kršu”, ko te
zaslepi milijon bisernih bleščic na gladini, omami vonj borovcev in prevzame
neizmerna energija te lepote. Tu srečam tudi Mojco L.S. in Natašo M.M., punci
vesta kje je najlepši del trase - bravo in hvala za spodbudo. Spust je dolg in
trd, vendar me v Brelih čakata moji dve “punci”. Sem v igri za najvišja mesta
in s tem namenom se spustim na eno najlepših promenad na svetu. Tu pa se prične
energetsko pomanjkanje, ne morem razviti pravega tempa, pogled mi uhaja proti
turkiznim odtenkom morja, ki me vabi, par metrov pod mano, nekateri ljudje se
kopajo, jaz pa… Ukvarjam se z dilemo tekmovanja. Sem prišel uživati al trpeti?
Ne, ne morem se pripraviti do tega, da ne bi dal vsega od sebe in si seveda
povzročil trpljenja. Ne morem iz svoje kože, da ne bi poskušal napadati vedno
mamljivih “stopničk”. Kilometri tečejo vedno počasneje, sonce pa peče vedno
močneje! Srečam enega od neštetih grafitov posvečenih Hajduku – mojemu klubu… V
mislih se nasmehnem časom, ko sva z očetom po radiu poslušala prenose bivše
jugoslovanske nogometne lige, s “kemikom” v roki beležila vsak gol, ki je padel
“od Vardara, pa do Triglava”. Danes vse te podatke dobiš z enim klikom… Hajduk
kot simbol, pojem in dalmatinska identiteta je povprečnemu prebivalcu našega
prostora popolnoma absurden in razumem zakaj je tako. Sam pa točno vem tudi zakaj,
je od Zadra do Dubrovnika na vsakem drugem zidu grafit v belo - modro – rdeči
barvi, vendar o tem kdaj drugič..
Bliža se Vruja – veličasten stik klifov z morjem, v vidno polje dobim
Avstrijca – pred tekmo prvega favorita, kmalu ga prehitim – izmenjava si kratek
pozdrav in pogled puščavskih lisic :). Dehidracija je v tej vročini neizogibna
kljub konstantnemu pitju. Privlečem se do predzadnje postaje (Pisak), tu me
spodbudita Kristina in Vita, po okrepčilu nadaljujem z borbo, nevedoč, da
prihajajo najhujši trenutki na tej “dirki”. Dolg in vroč vzpon na Lokvo je
ubijajoč, saj sem “v zidu”. Ja, zloglasni fiziološki pojem dobro poznam in tu
ni veliko filozofije. S palicami si pomagam spraviti v tek zelo izmučeno telo,
v večinoma položnih klancih, v katere pa se je sonce uprlo z vso močjo – črn
kompresijski dres mi daje občutek, kot da sem močerad v ponvi. Očitno smo se hitro
“odvadili” poletne vročine ali pa je problem ekstrem iz nočnega hladu do dnevne
vročine. Skratka od mojega teka je bilo v tej etapi le tega premalo, da bi še
izboljšal rezultat. Na zadnjo “okrepo” pridem, podobno kot lani, skoraj po vseh
štirih. Prostovoljci si ubijajo glavo kako mi pomagati, krasni so, na tem mestu
jim vsem, na celotni tekmi izrekam svojo hvaležnost, z mandarino v roki
nadaljujem pot, okrepčilo mi delno pomaga, vsaj za štart. Še 8 kilometrov.
Razmišljam ali sem obupal v borbi za tretje mesto in zato padec energije?
Definitivno ne. Razmišljam ali sem zadovoljen? Definitivno da. Če pridem danes
v cilj :). Tekmovalnost je lastnost moških, imamo jo v DNKju in od tega ne
bežim. Dilema, ki si jo izpostavljam je: Ali se s tem obremenjujem? Mislim, da
ne. Kdo si je pa izmislil pojem “nehvaležno” četrto mesto? Meni se zdi v tem
trenutku zelo hvaležno, še bolj pa sem hvaležen, da sem sploh lahko četrti ali
štirideseti ali štiristoti. Resno… Makadam proti ciljni črti se zdi neskončen,
vonj morja blaži simptome globalne izčrpanosti, slan “makadam” je tudi na mojem
obrazu, nekatera tkiva so razbolela, medtem, ko je mišičje v zelo dobrem stanju
(mimogrede – drugi dan musklfibra sploh ni bilo:). V srcu pa raste znan občutek
sreče – bližam se prvemu odstavku tega zapisa…
Hvala ti Dalmacija, vračam se v mojo ljubljeno dolino, zagotovo pa se bom
vedno rad vračal tudi sem.
Vesel sem. Vesel sem
dosežka, da mi je uspelo preteči še eno ultro, vesel da sem dal vse od sebe in
se boril do konca, vesel sem, da sem bil četrti absolutno in prvi v svoji
kategoriji, vesel sem, da sem uspešno “pregaral” ultrasezono. Vesel sem mojih
najbližjih, ki so bili z menoj, tako v mislih, kot v ciljnem prostoru, vesel
sem vseh misli in besed podpore, ki jo stalno prejemam od prijateljev in
podpornikov. Mislim, da je vesela je tudi moja učiteljica Ultra – zato ker jo
poslušam in se učim, ampak vseeno mislim s svojo glavo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar