Prvih sto milj (april 2018)
Zakaj poročila iz tekov? Sto možnih odgovorov, verjetno gre tudi za iskanje
nekih samopotrditev, pozornosti in ne vem česa.. Sam zelo rad berem zapise
naših tekaških in drugih športnih blogerjev, zato ker smo si v marsičem
podobni, informacije pa so zelo uporabne, predvsem za traile, ki jih ne poznaš.
Zase vem, da mi je po dolgem času lepo prebrat kaj sem preživljal na teh
avanturah, predpostavljam, da mi v starosti ne bo žal zato… tako kot mi je lepo
brati redke (pristne) zapise iz otroških dni.
Ultratrail sem spoznal skozi literaturo ravno v začetku ekspanzije te
športne zvrsti. V štirih letih odkar se ukvarjam s to panogo sem se preizkusil
na vseh razdaljah do 100km, različnih profilov in težavnosti. Julija sem za 40.
rojstni dan dobil priložnost in obvezo, da se v Istri pridružim »Klubu 100
milj«. Časa za pripravo sem imel torej dovolj, kako sem ga izkoristil pa sem
izvedel med in po tekmi…
Labin, 5.4.2018, ob 16.59, iz zvočnikov "žaga"
Thunderstruck od AC/DC: 10,9,...3,2,1 »Sretnoooo!!!« To še slišim, v vrtincu
adrenalina, pričakovanja in napetosti zadnjih dni, ur in minut pred štartom.
Končno... V podzavesti sem ta štart čakal več kot leto, seveda sem imel vmes
svoje normalno življenje, svoje obveznosti, tekme in treninge, proste dneve,
sprostitve (take in drugačne) in še kaj. Resnejši načrt treningov sem pričel z
letom 2018, s predpostavko, da nekaj osnove prinesem iz 2017, kar mi je tudi
uspelo. Januar sem oddelal po načrtih, nekoliko se je zataknilo v februarju in
v pričetku marca, ko sem zaradi več dejavnikov izpustil najdaljše treninge, ki
sem jih imel v planu. Vseeno sem optimistično prišel v Umag, družina na krajši
oddih, jaz pa s podobo ciljne črte pred očmi.. In to črto vidim, še enkrat, po
tem odštevanju v Labinu, nato pa si zabičam, da nanjo ne bom mislil do zadnje
okrepčevalnice v Bujah.
V začetku teka sem trd, okoren in nekoliko raztresen, misli mi bezljajo,
poskušam izklopiti zunanje dražljaje in prilagoditi svoj tempo, čeprav vem, da
se na uvodnem asfaltnem delu tekači nekoliko »zagrebejo« za boljšo pozicijo v
prvem spustu proti Rabcu. Pot se namreč kmalu zoža in v množici štiristotih se
ustvarijo »zamaški«, ki povzročijo tudi nezaželeno čakanje na mestu. V
približno prvi osmini vse te množice se temu izognem. V 25ih minutah smo ob
morju in to pomeni, da nižje ne moremo (vsaj brez potapljaške opreme ne :).
Strmina iz Rabca se prične s stopnicami v apartmajskem naselju, kjer je prizor
za navadne turiste verjetno nekoliko grotesken, saj je, ob toliki energiji,
strnjeni koloni in živopisanih barvah opreme, relativna tišina, ki jo
prekinjajo spodbude in aplavzi podpornikov, ki odmevajo od betonskih objektov.
Dokaj umirjeno atmosfero pa pretrga (kdo drug kot) Oskar, ki skupaj s SLO zastavo
visi nekje nad nami (se opravičujem, ker kolega, ki je bil tudi kasneje več čas
zraven njega in nas zelo spodbujal ne poznam). Iz betoniranega Rabca preidemo
na kamnito pot, ki nas dviga proti prvi »špici« na profilu proge; glede na to,
da je pred menoj cca. 50 tekačev, se mi zdi povprečni tempo dokaj visok, zato
nekoliko brzdam čustva in se trudim ohranjati stabilno ravnovesje med srčnim
utripom, dihanjem in počutjem, z menjavanjem hitre hoje in počasnega teka.
Pazljivo na vršnem delu, kjer je, ob nepazljivosti, velika možnost zvina
gležnja, nato pa postopen prehod v spust proti Plominu, ves čas trda istrska
podlaga, mestoma tudi kotaleče kamenje, ki stopala pripravlja na »trdo«
preizkušnjo. Prva okrepčevalnica v Plominski luki pride dokaj hitro, odmor kratek
- voda v plastenke, kava, čaj in nekaj sadja pa v grlo. Prične se drugi večji
vzpon, mimo, nekoliko višje ležečega kraja Plomin, kjer prečkamo magistralno
cesto in se podamo proti južnemu delu grebena Učke, ki se bo vlekel nekaj ur.
Kolona tekačev se tukaj prične nekoliko redčiti, nastajajo manjše skupine, ob
prehodu na travnata pobočja vršnega hrbta pa se začnejo odpirati razgledi, ki
se jim je težko upreti, saj je pregled nad koraki nujen, postanki v tej
konkurenci pa niso običajni. Kljub temu naredim par slikc, eno celo pošljem na
omrežje, da sporočim, da je po 20km vse OK. Sonce, ki zahaja, ustvarja čudovito
kuliso, počutim se fantastično. Sledi položnejši travnati del, z vmesnimi
skalami, ki preprečujejo razvoj hitrosti, nato prečnica in strm ter neroden
spust, kjer nas že lovi tema. Odločim se, da bom brez čelne svetilke tekel
dokler bo vsaj minimalna vidljivost, zenice so svojo vlogo dobro opravile, se
prilagodile količini svetlobe (zamislim se kakšno »vrhunsko opremo« posedujemo
sesalci za gibanje v naravi), spust počasi izgublja naklon, kmalu pridemo na
makadamsko pot, ki je dovolj varna za minimalno vidljivost. Drugo
okrepčevalnico, ki je na 25km težko čakam, končno se pokaže luč in ogenj, ki ga
prostovoljci kurijo ob šotoru. Vzamem si cca. 6 min časa in se pripravim za
hladno in dolgo noč. Sol, sadje, voda v bidone in prehod v lahek tek po
kolovozu, ki se rahlo vzpenja. Prvič sem sam, čeprav v daljavi pred menoj,
vsake toliko, bliskne svetloba predhodnika, ki ga po 10 minutah prehitim, še
nekajkrat sva v prihodnosti zamenjala mesti, kasneje izvem, da je eden od 112ih
sotrpinov, ki tekme niso končali (letos je ta odstotek precej visok). Trail se
nato nekaj časa vije po brezpotju oz. zelo sabo vidni stezi, vendar so oznake
dovolj pogoste, da ni problemov z navigacijo, prihajamo spet na odprt del
grebena Učke, kamnit in luknjast, srečam Teškyja s katerim greva nekaj časa
skupaj, dokler mi pri pitju iz bidona ne izpade ustnik in zleti nekam med
škraplje. Par minut ga iščem, vendar obupam, spiti moram pač vse kar je v
plastenki, do Poklona, kjer me čaka podpora, moram zdržati z 2dcl vode iz druge
flaške. Do stare zapuščene vasice Mala Učka je nekaj vzpona, tempo mi nekoliko
pade, pot se mi kar vleče, saj sem zadnji vzpon na Vojak pričakoval prej. Iz omenjene
vasice se v serpentinah vzpenjamo na vršni greben, kjer je prizor čaroben.
Čelne lučke tekačev so razporejene po celi Učki, spokojna tišina, jasna noč, ki
jo spremlja burjica, ki me neprijetno hladi. Prebijem se na najvišjo točko
traila, poskušam se spraviti v hiter spust, vendar že čutim posledice, več kot
peturnega, potepanja. Asfaltni del mi odkrije, da so se pričele prve bolečine v
stopalih, kar me zaskrbi, saj nisem niti na četrtini; kmalu me preseneti še en
vzponček, ki ga nisem pričakoval, nato pa spust proti Poklonu, ki je relativno
težak. Kjer je sneg je namreč zelo drseče, nekateri deli so blatni, zato smo
vsi bolj počasni kot bi si želeli. Tretja postaja pride pol ure kasneje kot sem
planiral, zato pa je vzdušje na Poklonu spektakularno, vsakega tekača sprejme
huronsko navijanje, mene čaka tudi družina Pintar v polni zasedbi, kar mi da
moči za naprej. Vzel sem si 7,8 minut za oskrbo in gas nazaj v temo. Laufam
nekaj časa, dohitim tekmovalca, ki mi reče: »Saj ti si naš«. Spoznam se z
Vanetom, s katerim nato tečeva skupaj. Sam se sicer počutim nekoliko šibek,
malo premražen, prisotne so bolečine v stopalih, v tetivi. Priznam si, da sem v
krizi, zato verjetno tudi nisem najboljši sogovornik Vanetu, kateremu svojih
občutkov ne zaupam, ker jih poskušam potlačiti. Dolg, položen spust proti
Brestu bi bil priložnost za se spustiti v hitrejši »galop«, vendar lahko to
izkoristiš, ob dobrem počutju. Iz kraja Brest, kjer nas prijazna kontrolorja
usmerita naprej, se prične položen vzpon, kakršne vedno, tudi utrujen pretečem.
Tokrat hodim, iščem izgovore pri sebi, da se prilagajam sotekaču, vendar
globoko v sebi vem, da sem v slabi fazi. Pot popestrijo flišasta tla, ki
presekajo dolgočasje strukture tal, do naslednje okrepčevalnice je potrebno
preteči dolg (meni se je zelo vlekel) ravninski kolovoz. Naposled – Brgudac z
juho in toplim čajem, pojem nekaj čokolade, sadja in oreščkov. Odmor je dolg
6,7 minut, nato pa skupno nadaljevanje s tekaškim kameradom, v vzpon proti
znamenitim »Koritom«, tempo nekoliko zvišava, prehitiva par tekmovalcev, pot,
mi deluje slikovita, čeprav je omejena na krog moje svetilke, zato si obljubim,
da jo bom obiskal ob dnevni svetlobi. Brez večjih težav opraviva s prvim, od
štirih, vzponom v Čičariji, spust, ki mu sledi je zopet mestoma zasnežen ali
blaten, ni pa večjih strmin. Zvoki, ki prihajajo iz gozda so zanimivi in
skrivnostni, stimulirajo naše čute, mene pa najbolj veseli, da je moja prva
kriza očitno mimo. Drugi vzpon na tem področju komaj čakam, to je Orljak, kjer
na vrhu bivakira kontrolor ob tabornem ognju – prijazno nas spodbudi, zahvaliva
se mu, sam pa sem mu, v mislih, hvaležen predvsem za predano prostovoljstvo, ki
nam omogoča take tekme. Ležati celo noč pod šotorskim platnom na vrhu Čičarije
in zapisovati številke? (upam, da ima izmeno). A se tekači dovolj zavedamo kaj
pomeni volonterstvo, sploh na ultratrailih?? Spet neroden sestop, potem pa se
trail nadaljuje po (še eni) dolgočasni makadamski gozdni poti, ki se spušča, s
sotekačem se strinjava (beri tolaživa), da bi sicer 168 kilometrov še težje
»nabrali«, če ne bi bilo takih, relativno hitrih odsekov. Tretji vzpon je
Gomila, ritem stopnjujeva, opazim, da mi kolega ne sledi več tako striktno, ko
ga vprašam, »če ga pobira« to zanika, sam nadaljujem v istem tempu in se »odlepim«,
rad mu bi pomagal, vendar mu nimam kaj. Mogoče bo že čez pol ure on na mojem
mestu in jaz na njegovem. Sestopim po objektivno nevarni stezi proti željenemu
Trsteniku – peti postaji, kjer se okrepčam (Hvala tudi Oskarju, ki mi ponudi
izotonični miks). Na postajah sicer pogrešam izo napitke (samo na treh so), ena
od mojih napak pri planiranju prvih 100km. Vaneta še vedno ni, zato grem sam
naprej, rahel vzpon pretečem, z vmesnimi ravninskimi deli, pridem ob vznožje
zadnjega vzpona v seriji štirih, od Učke do Buzeta. Nadaljujem po novejši
makadamski cesti, ki mi je nekoliko prestrma za tek, nekatere dele vseeno
pretečem, ker je počutje dobro. V zadnjih dveh urah sem prehitel kar precej
kolegov (tudi sicer na vsaki ultra prehitevam večinoma v drugi polovici tekme),
kar mi potrjuje, da sem stabiliziral telesno ravnovesje, čeprav se mi zdi noč
veliko daljša kot 21. decembra:). Proti vrhu Žbevnice nas prepiha zmerna burja,
zavedam se, da sem blizu slovenske meje in to me navdaja z optimizmom, saj sem
od Labina oddelal že lep šiht. Najzahtevnejši spust na tekmi je ravno iz
Žbevnice. Tehnično, strmo in kar noče se nehat.. Spet Brest, že drugo naselje s
tem imenom, ki ga trasa obide, sam pa sem zgrešil oznake in prišel do vasi,
kjer sem opazil zmoto. Na srečo sem zgrešil le nekaj sto metrov. Oglasil se je
moj razum:“Andi, zbudi se, sva se že na začetku zmenila, da takih napak ne bova
delala!” "OK – se bom pomatrow." Še en spust do kraja Slum, pa nekaj
ravnine, nato pa hiter spust v Sv. Martin, kjer spi del moje ekipe točno ob
trasi. Pokličem Uroša, da prihajam mimo, pove, da me pričaka ob poti. Ustavim
se, ko vidim parkiran njegov avto, previdno potrkam kjer je luč, nato pa se
zavem, da ni nujno, da so tu noter Pintarjevi. Odpre mi Tina, ki mi kasneje
pove, da sem namesto “dobro jutro” vprašal: “Kej sem jst?” Film.. Očitno sem v
vsej zmedi, hotel nekaj drugega vprašati ali reči, ven je pa prišla neumnost,
ki bi jo lahko postavili tudi v filozofski kontekst… Po kratkem postanku in
spodbudi hitim proti Buzetu in ne mores verjet – najdaljša noč v mojem
življenju se končuje. Veselim se petja vaških petelinov, nasproti mi pridrvi
avto, poln mladih (verjetno konec petkovega žura), pokaže se mi Buzet, torej je
težji del za mano. Na postaji pojem mineštro, še malo sadja, čokolade,
napolitank in sira, si oblečem kratke hlače, malo počitka in rahlega raztezanja
(kar je naneslo nekje 12 minut) in grem. Še prej vprašam kako mi gre, vendar mi
ne znajo povedat - še bolje, da se s tem, tudi v naprej, ne bom obremenjeval.
Iz Buzeta, kjer lahko končno tečem brez čelne svetilke, se odpravimo proti
izviru reke Mirne, najprej po ravnini, ki jo preplavljajo jutranje meglice,
nato pa se svet počasi vzpenja proti najmanjšemu mestu na svetu (?)- Humu.
Motivacija je visoka, saj je to psihična točka 100km! Do tam pa je potrebno
preteči še nekaj ravnih delov, nekaj se jih ne da preteči zaradi debele plasti
lepljivega blata, ki je praktično po celi poti in ne ponuja možnosti
“izmikanja”. Nekajkrat prečkamo tudi reko, po kamnih oz. direktno preko struge,
kjer kamnov ni. Voda v supergah sicer prija, če bodo posledice pa bomo videli
kasneje.. Hum je kraj vreden ogleda – presenečen sem nad arhitekturnim
bogastvom, vendar si ga bom podrobneje ogledal drugič. Na okrepčevalnici se
ustavim samo par minut, nekaj pojem, napolnim bidone, spet je tu tudi Oskar
(hvala!) in “gas” naprej. Do Butonige me čaka dolgih 17km, ki mi od začetka
minevajo v solidnem počutju, polnim pomladnega dogajanja, ptičjega petja,
prebujanja narave, lepo je videti tudi obdelovalce rodovitnih polj, zelena
barva v teh krajih dominira. Večinoma se pot do tu vzpenja, nato sledi spust
mimo še ene slikovite istrske vasice Draguć. Na ravnem odseku se mi pridruži
sotekomalec, s katerim sva od Buzeta potrebovala približno enako časa do tu. To
je Velibor, ki mi reče: “To boma sfajtala skupaj.” V prvem naslednjem klancu
imam manjšo krizo, zato mu rečem naj me ne čaka, da se mogoče kasneje
srečava…Zmenjeno. Na srečo se kmalu pokaže jezero Butoniga, do nasipa
potrebujem še slabe pol ure, nato pa se priključimo trasi 70km, ki sem jo že
dvakrat tekel. Zdaj točno vem kaj me še čaka in optimistično pritečem na
postajo, kjer me čaka “Pintar crew”. Vzamem si 5 minut za oskrbo, Uroš mi
zmasira meča, vidim tudi nekaj znanih obrazov, od vseh topla spodbuda. In spet
v galop, po ravnini proti vzponu na Zamask, kjer bo za marsikoga težko.
Zaužijem 4. gel, v prvi polovici poti sem jih zreduciral na minimum, sedaj pa
bo ta oblika energije morala biti bolj pogosta. Na Zamask se dvigujem v zelo
visokem tempu, saj prehitim vsaj 40 tekačev iz 70ke, nekatere dele tudi
pretečem, občutek za napor mi je tu ušel izpod nadzora, kar sem kmalu drago
plačal… Spust iz Zamaska je blatna drsalnica, tu grem bolj počasi, kvadricepsi
so utrujeni in stopala boleča. Spodnji del spusta so razmere spet normalne,
spet se srečava z Veliborjem, oba naju čaka na Motovunu družina, zato odločno
pretečeva še en ravninski del, nato pa: lažje težave v začetku vzpona, zmerne
težave na sredi vzpona, hujše težave ob vstopu v mesto in kolaps na koncu vzpona.
Edina sreča, da je vzpon relativno kratek, zadnje tlakovane ulice v Motovunu se
mi vlečejo kot čreva. Velibor je očitno v podobni situaciji, čeprav
spregovoriva le peščico besed. Na vrhu ni okrepčevalnice kot prejšnja leta,
zato me zagrabi strah, da ni kaj narobe, saj je vsak meter izjemno naporen.
Pomirijo naju mimoidoči, ki nam kažejo naj nadaljujeva v smeri. Položnega
spusta nisva sposobna teči, prvič v življenju dopuščam možnost, da bi med tekom
lahko omedlel, zadnjih nekaj sto metrov sva prehodila v želvji hitrosti –
dobesedno. Celotna ekipa, Kristina, hčerki in Pintarjevi, me čaka na postaji,
poskušam se jim nasmehniti, poiščem prvi stol in se vržem vanj: “Lačen!”
Mislim, da sem pojedel 4 kose kruha z nutello, sendvič s cca. 20dag pancete in
sira, nekaj kosov čokolade, eno veliko "snickers", eno beljakovinsko
čokolado, banano in pijačo, ob vsem tem. Uroš me je ustavil v mojem
nenadzorovanem apetitu, sedel sem 15minut, da sem prišel nekoliko k sebi, v
senci me je sicer začelo tresti od hladu, zato sem s težavo vstal in naredil
prve korake spusta, Velibor se mi je zdel veliko boljši kot sem bil sam. Ker me
je tudi na soncu še vedno treslo, mi je Uroš prinesel dolgo majico. Po počasnem
spustu iz Motovuna zaslišim znan glas kolesarja ob poti – Stres Sebastjan:
Aleee! Žal svoje naklonjenosti ne morem primerno izrazit, sem namreč še vedno
“sesut” od glikogenskega zida, na katerega sem prvič v življenju naletel v taki
meri. Velibor gre nekoliko naprej, sam pridem k sebi na ravnini proti
naslednjemu vzponu. Pred vzponom si tekači hladijo glave ob neki vodni pipi,
zavedam se, da sem še vedno v črni, dolgi majici in mi je ravno prav toplo,
vseeno pa se slečem, ker je pred nami eden težjih vzponov. In res, veliko
tekačev sedi ob trasi in nabira moči za nadaljevanje vročega vzpona. Nama gre
kar dobro, spet prehitevamo druge, tokrat v bolj nadzorovanem ritmu, priključi
se nam tudi Nino Fijačko, trailaš, kolega od Veliborja. Oprtalj pride kar
hitro, na ravnem preizkušam svoje sposobnosti, poskušam zašprintati par metrov
in glej, da gre brez problemov. Ja, kaj pa stopala, tetiva itd?.. Aja,
Naprosyn, ki sem ga pred par urami vzel, verjetno dela. Ok, kmalu bo postaja –
Oprtalj, spet vsi tam (tudi Senja), utrujenost začutim, ko se usedem na klop.
Par minut odmora in spust – kar hiter, potem cik cak skozi gozd, singlca dol,
po ravnem, malo gor, prehod na Parenzano, znani obrazi in Slavka, s SLO zastavo
na hrbtu in obveznim objemom. Gremo naprej, pod podplatom čutim kamenček, kmalu
tudi na drugi nogi, dokler se ne sezujem ne ugotovim, da gre za žulje, ki mi
jih je naredila kožna guba na podplatu (po dva podlogovata žulja na vsakem
stopalu - ne moreš verjet.. tu jih pa še nisem fasal. Do Grožnjana grem malo
pred Velijem, da si oskrbim žulje, ki pa se jih ni dalo prebost, tako da sem s
“kamenčki v copatih” tekel nato naprej. Do Buj je šlo v zmernem tempu, bolečine
pa so spet začele kljuvat od vsepovsod, spet si poudarjam, da so to le signali
telesa in nič drugega in spet mi jih uspe potisniti nekam “izven”.. zanimivo
koliko vzponov in padcev ima telo na taki avanturi. Nasproti nam priteče Janez
Kodelja, ki prav tako spremlja kolega Mateja Hribarja, z nami gre do Buj. Tam
zopet cela ekipa, vzdušje itd. Apetit je že dolgo ničen, spet lahko pojem le
banano za še zadnjih 13 kilometrov. Morda najtežja etapa, čeprav vzponov ni in
je cilj zelooo blizu. Vse drugo pa je šlo k vragu. Vsak korak je boleč, z mojo
kadenco pa jim moram narediti še več kot desettisoč. To je tipično negativno
razmišljanje, ki sem ga dosedaj ignoriral, zato sem tudi prišel do tu. Ciljna
črta je pred očmi, v Labinu sem si obljubil, da nanjo ne bom mislil do Buj, kar
je bila še ena napaka - nanjo ne bi smel misliti, do samega Umaga. Zadnji
kilometri se vlečejo v neskončnost, travnat raven nasip, pa spet in spet, le
urbanega okolja nikjer. Na nekaterih delih se skušam malo pognati, spremeniti
ritem.. borba, res je prava borba. Ampak počasi prihaja pa spoznanje, da bom
uspel – prvič v življenju bom opravil s 100 miljami, kraljevsko ultro, tudi če
pridem po kolenih. Ni bilo treba zgradbe Umaga so se pojavile kot fatamorgana,
vendar so bile resnične, pred njimi nas spodbuja Uršula, kot privid pa se mi je
zdelo, ko sem zagledal prijatelja Primoža – Lwjzeta na mostu pred vstopom v
mesto: “Nisem mogel na tvoj 40.RD, zato sem rekel, da moram priti sem.” Kaj naj
zdaj jaz rečem na to? Itak da ne morem izraziti nobenih čustvenih presežkov, ni
energije, vendar me pozna in ve kaj mi to pomeni… tečemo naprej, čez krožno
križišče, nasproti mi priteče šef UTVV Boštjan, ciljni špalir, moje punce,
Pintarjevi, Seba in Senja in vsi ostali; eksplozija čustev, tudi solze in vse
kar mora biti zraven… Postal sem del “Kluba 100milj”.
Ni komentarjev:
Objavite komentar