Legendarna trasa, ki je bila že nekaj časa moja želja.. Letos pa so
Korošci to organizirali kot tekmo. Dodali so ji še rudniške rove v gori Kralja
Matjaža, nekaj dodatnih kilometrov ter začinjenih višincev in rodila se je nova
slovenska “stotka”, zaradi termina, ko so temperature peklenske, pa tudi zaradi
velikega odstotka izjemno zahtevnega terena, ena težjih tudi na širšem
prostoru. Nedvomno...
Sam sem bil nekdo, ki je imel konec 2018 srečo pri žrebu, sicer pa bi
verjetno v vsakem primeru prišel na to avanturo, ki sem jo doživel tako, “na
eks”, vendar je bil požirek poln, eksploziven in neverjetno bogat z različnimi
okusi. Omamljenost pa traja še po par dneh. In tudi zato se oziram že za
naslednjimi izzivi, tudi zato smo “ultraši” nepopravljivi trmoglavci, katerim
zelo blizu pade verz slavnega srbskega banda: “… jednom ga ubiješ – on oće
opet!” In res je. Ultra te “ubije”, zamaje ti večino sistemov v organizmu, te
pretepe in poniža, spravi na kolena ali nižje.. Ja, zelo rada vidi, da ji
priznaš, da nisi nadčlovek, ampak, da se svoje majhnosti zavedaš. Rada sliši,
da si srečen, ker se zavedaš možnosti, da je tek privilegij. Privilegij zdravih
in svobodnih. Na modrem planetu pa zelo dobro vemo kako minljivi sta ti dve
vrednoti. Ja, “Ultra” je stroga učiteljica, vendar pravična. Zato jo cenim.
V petek 9.8.2019 torej, iz Vipavske doline v tokratno središče trail
scene pri nas – Črno na Koroškem. Na “loteriji Slovenije” (tako sam zadnje čase
poimenujem slovensko mrežo avtocest) imam srečo in “zadanem” samo en krajši
zastoj na “Primorki”, tako da pridem na kraj tekme že ob 15h. Teh 6 ur (štart
je ob 22h) preživim v prijetni družbi idrijskih prijateljev, z Janom Božičem
kot enim izmed favoritov. Vmes poskušam zaspati na blazini pred našim
“taborom”, vendar mi brnenje gradbenih strojev v bližini in verjetno tudi doza
adrenalina v žlezah (oziroma že izven njih) tega ne omogočita. Hidratov pojem
ogromno, skupaj z vodo, ki jo vežejo imam pred vsako tekmo 2 kg več kot sicer,
kar je omejitveni dejavnik, vendar je to investicija, ki se ti kasneje “obrne”.
Večer pride še prehitro, štartne vročice ne bom niti omenjal, pričakovanja so
prilagojena poletnemu času in treningu, ki sem ga opravil, vseeno pa mi ne
uidejo informacije, da je konkurenca zelo ostra, veliko odličnih tujcev in
skoraj vsa Slovenija. Nestrpno čakam začetek in že gremo po ulicah Črne...
Štart je hiter, počutim se težak, nahrbtnik je poln, saj je prva
okrepčevalnica daleč - 17km in “jurja” višje. Po 10 minutah teka smo že v
rudniku, kjer nas prijetno ohladi, zunanja temperatura je namreč še vedno
visoka. Kot vedno na tekmah mi misli odtavajo, vrnem se poldrugo stoletje nazaj
v garaške pogoje, ko so rudarji prodirali v drobovje Pece, ki se dviga
kilometer in pol nad nami.. Kakšno življenje so imeli? Tap, tap, tap odmevajo
koraki v dolgih ravnih rovih, teren je utrjen, tempo visok, tu je namreč
ravnina. Sem nekje v prvi deseterici, 6,5km pa se mi kar vleče, a ko me rudnik
izpljune v vročico noči, bi šel takoj nazaj v krtovo kraljestvo. Na srečo imam
tokrat podporno ekipo UTVV Race teama, ki me preseneti s huronsko spodbudo ob
izhodu. Začne se vzpon na Peco, ki ga opravim v zmernem tempu, večinoma skupaj
z Anžetom, prijateljem in konkurentom. Dom na Peci – prvo okrepčilo (hvala mami
od Nine za pomoč!). Gremo na vrh! Noč je prelepa, mirna, na vrhu Pece “udobna”
temperatura, Luna je pravljična, notranje počutje je popolno. V spust grem zelo
previdno, iz vidnega polja spustim Anžeta in kmalu še 2 tekača, “šparam” patelarno
vez, s katero imam zadnje čase probleme, napaka slabega koraka lahko pomeni
tudi odstop. 20 km je za mano, pot pa se je šele dobro pričela..
Spusta je okrog 900 “višincev”, nato pa ravninski del po makadamu, trudim
se držati tempo, vendar mi ne gre. Zdi se mi, da tečem v pancerjih, nimam
elana.. Samota mi odgovarja, saj sem v fazi, ki jo dobro poznam – “učiteljica
Ultra” me je dobro pripravila na taka obdobja.. In prej ali slej minejo, le
verjeti moraš v to. No, in malo počakati… Ja, ponavadi moraš kar precej
počakati :). Tokrat sem čakal do naslednje okrepčevalnice na kmetiji Kumer.
Podpora na okrepčevalnicah je neprecenljiva. Šteje vsaka spodbuda in vsak
prijazen pogled. Hvaležen sem. In še ena specifika ultre je ob odhodu iz
postaje. Ko veš, da greš zopet v cono napora in samote, podporniki in
prostovoljci vsakemu tekaču namenijo zelo glasno in odločno spodbudo, ki deluje
kot sprožilec. Res! Do Zadnjih travnikov, kjer je naslednja okrepčevalnica je
samo 7km, teren razgiban, verjetno najlažja etapa. Postanek je minimalen, rad
bi čim prej pričel spet z “delom na višini”, saj me čaka še okrog 4000m vzpona.
Drugi višinski zalogaj je Olševa. Sem sredi noči, med vzponom večkrat
zazeham, pomislim na moje punce, ki sedaj spijo v moji dolini. Diham globoko in
hitro, “opazujem” svoje počutje, poskušam se popolnoma ozavestiti, večkrat
zavestno vzravnam hrbet, pohodne palice so mi v veliko pomoč, ob visokih stopih
čutim moč stegenskih mišic, ki neutrudno opravljajo svojo funkcijo krčenja. Olševa je okrašena z lučkami tekačev, ena izmed njih je moja – zavest torej
deluje, vse je OK. Spust je izredno zahteven, strm in tehničen.. “Za vse je
enak, si govorim.”
Tranzicijska postaja pomeni, da ti organizator pripelje vrečo s poljubno
opremo, hrano oz. pripomočki, ki jih nekje na polovici tekme potrebuješ. Tu me
je čakal tudi trio UTVV ekipe (Boštjan, Ožbej in Matic), popil sem juho,
napolnil bidone in po nekaj minutah odhitel proti tretji koroški gorski boginji
– Raduhi.
Zaradi teme žal ne vidim pregovorne lepote teh krajev, vem pa, da bo jutro
skupaj z razgledi prineslo tudi vročino. Sam sebe spodbudim k temu, da stisnem
še teh par uric noči, da pridem čim dlje v hladu. Ves čas zelo pazim na vnos
tekočine, s primerno vsebnostjo elektrolitov. Rahlega glavobola, ki me spremlja
ne pripisujem dehidraciji, ampak celotnemu stresu, ki ga telo doživlja. - noč
ima svojo moč, pravijo. Kako sem na ta stres pripravljen pa bodo pokazale
prihodnje ure, mi je pa že žal, da nisem v poletnem mrtvilu naredil kakšnega kilometra in višinca več. Na vrhu Raduhe je kontrolna točka, kjer se obrneš in nekaj časa
tečeš po isti poti, tako, da iz prve roke vidiš koliko tekačev imaš neposredno
pred seboj in za seboj. Se pa s tem ne obremenjujem, trenutno se obremenujem
edino z najtežjim spustom na trasi, na katerega so vsi opozarjali. In to zelo
upravičeno, saj gre za skalnato, škrapljasto stmino, ki te prisili v aritmično
poskakovanje, če želiš biti hiter, saj je tek nemogoč. Ti poskoki so stalno na
meji zvina gležnja ali mišičnega krča, med ostrimi skalami so namreč vdolbine,
vse skupaj je spolzko, korak mora biti zelo precizen. Davek seveda plačajo
kvadricepsi, ki so več kot 500m višinskih metrov konstantno v “ekscentriki”, po
domače - “zavorni diski so žareči”. Vsega težkega je, tako kot lepega, enkrat
konec in skupaj z mladim tekačem Jernejem, ki teče svojo prvo stotko preideva,
v nogam bolj prijazen teren.
“Rosa je umila vročo noč”, bi rekel Predin. Dobesedno. Jutro je čarobno.
Barvna kulisa je fantastična, kot da bi ves vzhod gorel, prevladujejo oranžni
odtenki in čutim novo notranjo moč.
Bliža se okrepčevalnica Bela peč, kjer je skupina mladih, ki ob glasbi in
pristnem smehu, delajo za nas tekače. Zraven se imajo lepo, to je očitno.
Pomislim na težave današnje mladine, ki se bori z apatijo in iskanjem smisla.
Vedno več je praznih obrazov, brez iskrivih nasmehov, s pogledi v tla ali v
tak ali drugačen ekran.. Kot vzgojitelj sem podvržen ocenjevanju funkcioniranja
mladostnikov, to me zanima in sili v razmišljanje. Skupina na Beli peči je
dokaz kaj potrebuje mlad človek – pristno druženje, naravo, smeh, “žur” in ja,
tudi sodobna tehnologija gre zraven, vendar bi morala biti postranskega pomena.
“Lačen sem, to je dober znak”, prišepnem Jerneju, se dobro okrepčam in
zagrizeva v položna pobočja Smrekovškega pogorja, kjer narekujem soliden tempo,
jutranji žarki pa napovedujejo razbeljen dan. Jernej zaostane, spodbudim ga,
vendar ima svoj tempo – pravi, da je zadovoljen, že s tem, da je bil po 50km na
desetem mestu.. Res je lahko zadovoljen - predvsem s svojim veseljem do
življenja.
Obdobje tekaškega užitka se prične končevati s spoznanjem, da mi
primanjkuje pijače. Računal sem na krajšo etapo, sonce pa ima že svojo moč.
Prvi pohodniki me prijazno spodbujajo, eno od pohodnic vprašam koliko je do
Doma na Smrekovcu..”Čist mau!”. Ampak, draga mlada gospa(dična), ali vam ni
nihče povedal, da se "otrok" v hribih ne “farba” kot Ata smrk svojih Smrkcev,
temveč se pove tako kot je. In v tem trenutku sem kot otrok, ki se mu pot
neznansko vleče in jezen sem na pohodnico, ki mi je hotela samo dobro, vendar "čist mau" ni bila primerna besedna zveza za človeka, ki trpi žejo po celi noči teka. Toda
taki smo "otroci", zelo dosledni smo pri obljubah odraslih... Cca. pol ure
potrebujem do vrha Smrekovca, nato pa še spust do Doma, kjer je postaja
Graparjev, mene pa čaka podpora UTVV tima. Kako “paše” pijača.
Spust in dolg makadam, nato pa skozi gozd proti Domu na Slemenu kjer je
voda, čeprav ni okrepčevalnice, vmes prehitim še enega mladeniča Gregorja, testiram svojo pripravljenost, da na ravninah poskušam potegniti v
intervale 50, 60m hitrega teka. Da se aktiviram, zbudim in motiviram. V teh
trenutkih mi gredo kilometri počasi. Na enem od odcepov zgrešim, GPS me opozori
čez cca. 200 m: “A ti je res treba tega?”. Končno - Sleme. Nadaljujem v
počasnem, a vztrajnem ritmu in na naslednjo okrepčevalnico pridem v dobrem
stanju, medtem, ko jo zapušča tekaški kamerad Martin. Par minut za njim se v
strmino Uršlje gore zaženem še jaz. Počutim se odlično, še dobro, da je tako,
saj je na južnem pobočju, na delih, kjer te sonce praži v hrbet, kot v
Hefajstovi peči. Pričakujem vzpon dolg slabo uro, a ga opravim točno v 40
minutah. “Andi - to je dobro. Bravo stari!.”, si govorim. Kdo me bo spodbujal,
če ne sam sebe:). Vendar na vrhu prejmem še “debel” aplavz množice pohodnikov,
ki so zbrani pred kočo. Hvala vam, srčni Korošci! Za vse nasmehe in lepe besede
skozi celotno tekmo. Za možnost, da smo to transverzalo okusili skozi tako
veličastno tekmo.
Letim navzdol, podaljšujem korak, saj je to zadnji večji spust – koleno je
OK, jaz pa še bolj. Pozdravljam pohodnike, ki jih srečujem, vsakega od njih,
kljub veliki hitrosti spusta. Zadnja “okrepa” Mrdavs, malo prej prehitim Anžeta, ki je v krizi in gas naprej. Od tu naprej menim, da nisem edini, ki ga je zadnja strmina
presenetila. Dolg in zelo vroč vzpon. Vmes mi je še “šef moje prebave” naredil
tako “paniko” v črevesju, da sem v strmem pobočju tvegal krče v smukaški preži,
za nekim drevesom, par metrov nad potjo, v naklonu okrog 40 stopinj. Ne, ni šlo
drugače.. Končno se klanec prevesi, prehiti me zmagovalec 50ke Aljoša, ki me
pomiri, da mojega zasledovalca še nekaj časa ne bo. V lagodnem tempu se spustim
v Črno, vesel petega mesta, drugega v moji kategoriji od 35 do 49 let, predvsem
pa poln lepih občutkov, slikovite zgodbe nove “stotke” in premaganega izziva.
“Flash” cilja je nekaj kar ultre dela tako posebne. To je močno
psihoaktivno sredstvo, ki te omami. Za te cilje ultraši živimo, se pripravljamo
in odrekamo. Upam, da ob vsem tem, nikoli ne bom pozabil na vse ostale bistvene
sestavine življenja. Učiteljica Ultra mi to stalno ponavlja - ostati ponižen v
svoji človečnosti in realen v svojem obstajanju, pa četudi se ti svet kdaj tako
obrne na glavo, da si ti na odru in Tina Maze podeljevalka.
K24 je bila res težka, priznam, da me je “ubila”. Vendar sem nepopravljiv.
Hočem spet!
Ni komentarjev:
Objavite komentar